Ko sonce tone za rob sveta, se tudi misli počasi umirijo. Zlata svetloba se razlije nad oblake...kot zadnji nežen dotik dneva, ki ne zahteva ničesar več...le da ga pustiš oditi. V tej višini ni naglice in ni potrebe po jutri. Vse, kar je bilo pomembno čez dan, se raztopi v tišini, kot da svet sam ve, kdaj je čas za spuščanje. Zahod ne prinaša obljub, prinaša sprejemanje. Oblaki zakrijejo vse, kar je težilo misli, in v tem trenutku ni poraza ne zmage. Je le zavedanje, da je konec lahko enako lep kot začetek. Morda nismo ustvarjeni zato, da imamo vedno vse pod kontrolo, ampak zato, da se naučimo spuščati. In ko sonce izgine za obzorjem, ostane mir. Tisti pravi, tih, ki ne potrebuje razlage.