Včasih si želim, da bi lahko letel. No saj lahko letim z dronom a ni isto. Ker srce vedno ostane spodaj. Ne zato, da bi pobegnil ampak zato, da bi videl kaj več. Jutranje meglice obožujem. Čeprav jih nekateri sovražijo. Ker zakrijejo svet, da ga lahko znova odkriješ počasneje. Tišje. Bolj resnično. Ko sonce prvič posije nad pokrajino in se hribi dvignejo iz megle kot misli, ki jih še nisi izgovoril. Koliko ljudi tega nikoli ne vidi. Ker spijo malo predolgo. Ter zamudijo trenutke, ki se ne ponovijo ampak le redko zgodijo...