Voda skozi brzice drvi naprej brez vprašanj. Kamen ostaja. Zamrznjen. Tiho kljubuje. Tiha voda brege gloda. Ne z močjo, temveč z vztrajnostjo. Tako kot ljudje, ki niso glasni. Ki ne kričijo po potrditvi. Ki ne sledijo kalupu, ker jim preprosto ne pristaja. Danes je pogosto lažje obleči hladno ''jakno''. Nadeti masko. Biti to, kar sistem pričakuje, ne pa to, kar si. A v drugačnosti nič ni narobe. Nič ni narobe živeti počasneje. Tišje. Po svoje. Najlažje je obsojati druge ali se smiliti sam sebi. Najti izgovore. Kazati s prstom navzven. Najti pa pogum, da pogledaš vase... to je najtežje. In hkrati najbolj osvobajajoče, kar lahko narediš zase...